Twyfelfontein
Ui-ǁAis (v damarščini in kojkojščini pomeni skakajoča vodna kotanja), je prostor starih kamnitih poslikav v regiji Kunene na severozahodu Namibije. V dolini je izvir, obkrožen s peščenjakovimi pobočji mizaste gore, ki prejme zelo malo padavin in ima širok razpon dnevnih temperatur.
Območje je bilo naseljeno že pred 6000 leti, najprej z lovci in nabiralci, nato s kojkojskimi pastirji. Obe etnični skupini sta jo uporabljali kot kraj čaščenja in izvajanje šamanističnih ritualov. Med obredi je bilo ustvarjenih najmanj 2500 kamnitih rezbarij, pa tudi nekaj skalnih slik. Tu je eno največjih nahajališč skalnih petroglifov v Afriki in je od leta 2007 na Unescovem seznamu svetovne dediščine v Namibiji.
Ui-ǁAis (skakajoča vodna kotanja). Kojkoji so bili mojstri kamnite umetnosti, ki se lahko jasno razlikuje od starejših gravur.
Evropejci so to območje naselili po drugi svetovni vojni, ko je huda suša povzročila, da so se beli afrikansko govoreči kmetje (Buri) naselili tu. Vlada apartheida je pozneje ustanovila kmetije kot del Odendaalovega načrta in Twyfelfontein je postal del bantustana Damaraland. Beli priseljenci so prostor zapustili leta 1965.
Topograf Reinhard Maack, ki je odkril Belo damo – skalno sliko na Brandbergu, je poročal o kamnitih gravurah leta 1921. Podrobnejša raziskava je bila opravljena šele po tem, ko je David Levin leta 1947 proučil možnosti kmetovanja. Ponovno je odkril izvir, a se je boril, da je dobil dovolj vode za ohranjanje svoje družine in svoje črede. Počasi je postal obseden z dvomi o izviru in afrikansko govoreči prijatelj ga je v šali začel klicati David Twyfelfontein (Davidov dvomljivi izvir). Ko je Levin leta 1948 kupil zemljišče in vpisal kmetijo, ji je dal ime Twyfelfontein. Čeprav se običajno prevaja kot dvomljivi izvir, je natančnejši prevod besede twyfel "vprašljiv" ali "negotov".
Leta 1950 je znanstveno raziskavo skalne umetnosti začel Ernst Rudolph Scherz, ki je opisal več kot 2500 skalnih gravur na 212 peščenjakovih ploščah. Predvidevajo, da je več kot 5000 posameznih prizorov.
Območje je bilo naseljeno že pred 6000 leti, najprej z lovci in nabiralci, nato s kojkojskimi pastirji. Obe etnični skupini sta jo uporabljali kot kraj čaščenja in izvajanje šamanističnih ritualov. Med obredi je bilo ustvarjenih najmanj 2500 kamnitih rezbarij, pa tudi nekaj skalnih slik. Tu je eno največjih nahajališč skalnih petroglifov v Afriki in je od leta 2007 na Unescovem seznamu svetovne dediščine v Namibiji.
Ui-ǁAis (skakajoča vodna kotanja). Kojkoji so bili mojstri kamnite umetnosti, ki se lahko jasno razlikuje od starejših gravur.
Evropejci so to območje naselili po drugi svetovni vojni, ko je huda suša povzročila, da so se beli afrikansko govoreči kmetje (Buri) naselili tu. Vlada apartheida je pozneje ustanovila kmetije kot del Odendaalovega načrta in Twyfelfontein je postal del bantustana Damaraland. Beli priseljenci so prostor zapustili leta 1965.
Topograf Reinhard Maack, ki je odkril Belo damo – skalno sliko na Brandbergu, je poročal o kamnitih gravurah leta 1921. Podrobnejša raziskava je bila opravljena šele po tem, ko je David Levin leta 1947 proučil možnosti kmetovanja. Ponovno je odkril izvir, a se je boril, da je dobil dovolj vode za ohranjanje svoje družine in svoje črede. Počasi je postal obseden z dvomi o izviru in afrikansko govoreči prijatelj ga je v šali začel klicati David Twyfelfontein (Davidov dvomljivi izvir). Ko je Levin leta 1948 kupil zemljišče in vpisal kmetijo, ji je dal ime Twyfelfontein. Čeprav se običajno prevaja kot dvomljivi izvir, je natančnejši prevod besede twyfel "vprašljiv" ali "negotov".
Leta 1950 je znanstveno raziskavo skalne umetnosti začel Ernst Rudolph Scherz, ki je opisal več kot 2500 skalnih gravur na 212 peščenjakovih ploščah. Predvidevajo, da je več kot 5000 posameznih prizorov.
Zemljevid - Twyfelfontein
Zemljevid
Dežela - Namibija
 |
 |
Sušna ozemlja današnje Namibije so že zelo zgodaj naselila ljudstva Sani, Damari in Nami, od približno 14. stoletja pa so se s severa priseljevali Bantujci. Večina ozemlja je leta 1884 postala protektorat Nemškega cesarstva in ostala nemška kolonija do konca prve svetovne vojne oziroma leta 1920, ko ga je Društvo narodov dodelilo Združenemu kraljestvu oz. Južnoafriški uniji, ki je uvedla svoje zakone in leta 1948 politiko apartheida. Zaliv kitov in Pingvinski otoki so bili priključeni Kapski koloniji pod britansko krono leta 1878 in vključeni v Južnoafriško unijo ob njeni ustanovitvi leta 1910. V drugi polovici 20. stoletja so zaradi vrste vstaj in zahtev po političnem predstavništvu Združeni narodi prevzeli neposredno skrbništvo nad ozemljem. Leta 1973 je bila kot uradna predstavnica namibijskih ljudi priznana Organizacija ljudstev jugozahodne Afrike (South West Africa People's Organisation, SWAPO). Namibija je ostala pod južnoafriško upravo kot del jugozahodne Afrike. Po notranjem nasilju je Južna Afrika leta 1985 v Namibiji uvedla začasno upravo. Namibija je postala neodvisna leta 1990, razen Zaliva kitov in Pingvinskih otokov, ki so ostali pod južnoafriškim nadzorom do leta 1994.
Valuta / Jezik (sredstvo sporazumevanja)
| ISO | Jezik (sredstvo sporazumevanja) |
|---|---|
| AF | Afrikanščina (Afrikaans language) |